Sinkopa in omedlevica

Sinkopa oziroma omedlevica je nenadna in kratkotrajna izguba zavesti, ki nastane zaradi začasno zmanjšanega pretoka krvi skozi možgane. Človek praviloma izgubi mišični tonus in pade, zavest pa se po vzpostavitvi normalnega pretoka krvi običajno hitro in spontano povrne.

Čeprav je sinkopa pogosta in je njen vzrok velikokrat nenevaren, predvsem pri vazovagalni omedlevici, so lahko v ozadju tudi motnje krvnega tlaka, bolezni avtonomnega živčevja ali redkeje srčne bolezni in motnje srčnega ritma. Zato je pri ponavljajočih se ali nepojasnjenih omedlevicah pomembno ugotoviti mehanizem, zaradi katerega je prišlo do izgube zavesti.

Možgani so zelo občutljivi na zmanjšan pretok krvi. Če krvni tlak ali minutni volumen srca za kratek čas toliko upadeta, da možgani ne dobijo dovolj krvi, lahko izgubimo zavest.

Za sinkopo so značilni nenaden nastop, kratko trajanje in spontano ter praviloma hitro okrevanje.

Pred samo izgubo zavesti se lahko pojavijo opozorilni simptomi oziroma presinkopa: omotica, slabost, občutek vročine, potenje, zamegljen ali zožen vid, šumenje v ušesih, občutek šibkosti ali občutek, da bomo omedleli.

Presinkopa pomeni, da se je začel podoben fiziološki proces kot pri sinkopi, vendar do popolne izgube zavesti ni prišlo.

Sinkopa ni ena sama bolezen. Gre za končni pojav, ki ga lahko povzročijo različni mehanizmi.

V grobem razlikujemo tri pomembne skupine: refleksno oziroma vazovagalno sinkopo, sinkopo zaradi ortostatske hipotenzije in srčno oziroma kardiogeno sinkopo.

Vazovagalna sinkopa je najpogostejša oblika omedlevice.

Pri njej pride do pretiranega refleksnega odziva avtonomnega živčevja. Krvne žile se razširijo, zaradi česar krvni tlak pade, pri nekaterih ljudeh pa se hkrati izraziteje upočasni tudi srčni utrip. Posledica je prehodno zmanjšan pretok krvi skozi možgane.

Pogosti sprožilci so daljše stanje, vročina, čakanje v vrsti, bolečina, pogled na kri, odvzem krvi, čustveni stres ali kombinacija več dejavnikov, kot sta dehidracija in utrujenost.

Pred omedlevico so pogosto prisotni značilni opozorilni simptomi: slabost, občutek vročine, potenje, bledica, zamegljen vid in postopno naraščajoč občutek, da bomo izgubili zavest.

Ko človek pade oziroma se uleže, se pretok krvi proti možganom izboljša in zavest se običajno hitro povrne.

Ko iz ležečega položaja vstanemo, gravitacija povzroči premik dela krvi proti nogam in trebuhu. Zdrav avtonomni živčni sistem to skoraj v trenutku kompenzira: žile se zožijo, srce prilagodi delovanje in krvni tlak se ohrani.

Če ta kompenzacija ni zadostna, krvni tlak ob vstajanju preveč pade. Temu pravimo ortostatska hipotenzija.

Klasično jo opredelimo kot trajnejši padec sistoličnega krvnega tlaka za najmanj 20 mmHg ali diastoličnega za najmanj 10 mmHg v prvih treh minutah po vstajanju oziroma nagibu telesa. Pomembna pa ni samo številka, temveč tudi simptomi in celoten odziv srčne frekvence ter krvnega tlaka.

Ortostatska hipotenzija je lahko povezana z dehidracijo, izgubo krvi, nekaterimi zdravili ali boleznimi avtonomnega živčevja. Pri nevrogeni ortostatski hipotenziji avtonomno živčevje ob vstajanju ne uspe ustrezno povečati žilnega tonusa.

Bolniki lahko občutijo omotico, šibkost, nestabilnost, zamegljen vid, slabost ali izrazito utrujenost med stanjem, v težjih primerih pa lahko tudi omedlijo.

Redkejši, vendar pomembnejši vzrok sinkope so bolezni srca.

Do izgube zavesti lahko pride zaradi motenj srčnega ritma, izrazito počasnega ali hitrega bitja srca ali nekaterih strukturnih bolezni srca, zaradi katerih srce v določenem trenutku ne more zagotoviti zadostnega pretoka krvi.

Takšna sinkopa je pomembna predvsem zato, ker zahteva drugačno diagnostiko kot vazovagalna ali ortostatska sinkopa.

Posebno pozornost zahtevajo:

Pri takšnih okoliščinah je treba najprej pomisliti tudi na srčni vzrok, zato test z nagibno mizo praviloma ni prva ali edina potrebna preiskava.

Ne. Izgubo oziroma navidezno izgubo zavesti lahko povzročijo tudi epileptični napadi, psihogeni dogodki, presnovne motnje in nekatera druga stanja.

Razlikovanje samo na podlagi tega, da je človek »padel in se tresel«, ni vedno mogoče. Kratki nehoteni gibi se namreč lahko pojavijo tudi med globoko sinkopo in sami po sebi še ne pomenijo epilepsije.

Zato so zelo pomembni opis dogodka, okoliščine pred njim, trajanje nezavesti, vedenje med dogodkom in način okrevanja. Če je bil ob dogodku prisoten očividec, je njegov opis za zdravnika pogosto izredno koristen.

Najpomembnejši del diagnostike je pogosto že natančen pogovor o dogodku.

Zdravnika zanima, kaj je bolnik počel pred izgubo zavesti, ali je stal, sedel ali ležal, ali je bil prisoten sprožilec, kateri simptomi so se pojavili pred dogodkom, kako dolgo je trajala nezavest in kako hitro se je stanje po njej normaliziralo.

Osnovna ocena vključuje tudi klinični pregled, merjenje krvnega tlaka v ležečem in stoječem položaju ter EKG.

Glede na ugotovitve so lahko nato potrebne dodatne preiskave, na primer daljše spremljanje EKG, ultrazvok srca, obremenitveno testiranje, laboratorijske preiskave ali preiskave avtonomnega živčnega sistema. Ena izmed njih je test z nagibno mizo.

Test z nagibno mizo je posebej uporaben, kadar glede na simptome sumimo na refleksno oziroma vazovagalno sinkopo ali ortostatski vzrok težav, vendar mehanizem iz običajnega pregleda ni dovolj jasno opredeljen.

Pri preiskavi bolnik najprej nekaj časa mirno leži, nato pa se preiskovalna miza nadzorovano dvigne v skoraj pokončen položaj.

Med testom neprekinjeno spremljamo krvni tlak, srčno frekvenco, EKG in pojav simptomov. V Sinaptisu uporabljamo neprekinjeno merjenje krvnega tlaka, kar omogoča spremljanje sprememb praktično iz utripa v utrip.

Test z nagibno mizo se v strokovni literaturi pogosto imenuje tudi tilt test.

Pomembna prednost testa z nagibno mizo je, da simptoma ne ocenjujemo ločeno od fiziološkega dogajanja.

Če se med preiskavo pojavi bolniku poznana omotica, slabost ali občutek pred omedlevico, lahko istočasno vidimo, kaj se dogaja s krvnim tlakom in srčnim utripom.

Tako lahko pri nekaterih bolnikih ugotovimo značilen vazovagalni odziv s padcem krvnega tlaka, s padcem srčne frekvence ali s kombinacijo obeh. Pri drugih zaznamo ortostatsko hipotenzijo ali drugačen nenormalen hemodinamski odziv na pokončni položaj.

Test z nagibno mizo lahko pomaga tudi pri diagnostiki POTS, kjer je v ospredju pretiran porast srčne frekvence v pokončnem položaju ob značilnih simptomih ortostatske intolerance.

Preiskava torej ni samo »test, ali bo človek omedlel«. Njena glavna vrednost je v tem, da poskušamo povezati bolnikove simptome z objektivnimi spremembami krvnega obtoka. Več o preiskavi: Test z nagibno mizo (/storitve/test-z-nagibno-mizo).

Da. Pri diagnostiki vazovagalne sinkope je lahko namen testa prav to, da v varnem in nadzorovanem okolju izzovemo podoben fiziološki odziv, kot se pojavlja med spontanimi dogodki.

Če pride do pomembnega padca krvnega tlaka, upočasnitve srčnega utripa ali izgube zavesti, se miza vrne v vodoraven položaj. S tem se dotok krvi proti možganom poveča in stanje se praviloma hitro normalizira.

Preiskava ves čas poteka pod nadzorom zdravstvenega osebja.

Ne. Vazovagalni refleks se ne pojavi nujno ob vsaki izpostavitvi istemu sprožilcu. Bolnik ima zato lahko značilno anamnezo vazovagalnih omedlevic in negativen test z nagibno mizo.

Rezultat je treba vedno razlagati skupaj z opisom spontanih dogodkov, meritvami krvnega tlaka in srčne frekvence ter drugimi izvidi.

Prav tako pozitiven test z nagibno mizo ne pomeni avtomatično, da smo pojasnili vsako preteklo izgubo zavesti. Pomembno je, ali odziv med testom ustreza težavam, ki jih bolnik doživlja v vsakdanjem življenju.

Pri večini bolnikov je osnova zdravljenja razumevanje mehanizma težav in prepoznavanje situacij, v katerih se sinkopa pojavlja.

Pomembni so zadosten vnos tekočine, izogibanje izraziti dehidraciji in prepoznavanje prvih opozorilnih simptomov. Če se pojavijo slabost, vročina, zamegljen vid ali občutek pred omedlevico, je najbolje čim prej sesti ali se uleči.

Pri nekaterih bolnikih pomagajo tudi fizični protitlačni manevri, pri katerih z močnim krčenjem mišic nog, zadnjice ali rok začasno povečamo krvni tlak.

Pri pogostih ali težjih sinkopah je zdravljenje mogoče dodatno prilagoditi glede na prevladujoči mehanizem in bolnikove značilnosti.

Zdravljenje je odvisno od vzroka.

Pomembni so ustrezna hidracija, počasnejše vstajanje, pregled zdravil, ki lahko znižujejo krvni tlak, in pri nekaterih bolnikih povečan vnos soli, če za to ni kontraindikacij.

Pomagajo lahko tudi kompresijska oblačila oziroma trebušni pas in drugi ukrepi, ki zmanjšujejo zastajanje krvi v spodnjem delu telesa.

Pri izrazitejših težavah se lahko po specialistični presoji uporabljajo tudi zdravila. Pri nevrogeni ortostatski hipotenziji pa je pomembno ugotavljanje morebitne osnovne bolezni avtonomnega živčevja.

Specialistična obravnava je posebej smiselna, kadar se omedlevice ponavljajo, kadar vzrok po začetni obravnavi ostane nejasen ali kadar so prisotne tudi težave v pokončnem položaju, kot so izrazita omotica, slabost, razbijanje srca ali padec krvnega tlaka.

Pomembno je razlikovati med vazovagalno sinkopo, ortostatsko hipotenzijo, POTS in drugimi motnjami, saj se njihova obravnava razlikuje.

Pri znakih, ki vzbujajo sum na srčno sinkopo, pa je prednostna oziroma dodatno potrebna ustrezna kardiološka diagnostika.

V nevrološki ambulanti Sinaptis v Ljubljani izvajamo test z nagibno mizo in specialistično diagnostiko motenj avtonomnega živčnega sistema.

Test z nagibno mizo uporabljamo pri diagnostiki ponavljajočih se sinkop oziroma omedlevic, vazovagalne sinkope, ortostatske hipotenzije, POTS in drugih oblik ortostatske intolerance.

Preiskava vključuje neprekinjeno spremljanje krvnega tlaka in EKG ter pisni specialistični izvid. Rezultat interpretiramo v povezavi s simptomi in celotno klinično sliko, ne zgolj na podlagi posamezne vrednosti krvnega tlaka ali srčne frekvence.