Telesna aktivnost in Parkinsonova bolezen

Telesna aktivnost je pomembna za vzdrževanje zdravja in kondicije vsakega posameznika, še posebaj pa to drži za osebe s Parkinsonovo boleznijo, pri katerih je poleg učinka na splošno zdravje le-ta ključna za ohranjanje gibljivosti in ravnotežja. Študije kažejo, da ima telovadba dober simptomatski učinek na motorične znake bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, kot tudi nevroprotektivni učinek na dopaminergični sistem možganov.

Parkinsonova bolezen je namreč kronična nevrodegenerativna bolezen, ki v napredovalni fazi, med drugim, lahko povzroči hudo gibalno oviranost. Mišice bolnikov s Parkinsonovo boleznijo so toge, boleče ter lahko onemogočajo izvedbo gibov potrebnih že za najbolj osnovne dejavnosti kot so oblačenje in hranjenje. Poleg tega gibalno oviranost poslabšujejo počasni in drobni gibi, motnje ravnotežja ter kratki koraki in nestabilnost hoje. Osnovni patofiziološki mehanizem bolezni je progresivni propad dopaminskih živčnih celic v delu možganov imenovanem substancija nigra, ter posledičnem globalnem pomanjkanju nevrotransmiterja dopamina. Le-ta je ključna molekula za medsebojno komunikacijo živčnih celic, ki skrbijo za izvedbo in nadzor naših gibov. Zdravila za Parkinsonovo bolezen ne poznamo, na voljo pa so nam zelo učinkovite metode simptomatskega zdravljenja bolezni, ki temeljijo bodisi na nadomeščanju dopamina, bodisi na učinkovinah ki namesto njega stimulirajo dopaminske receptorje na živčnih celicah. Temelj dobrega zdravljenja Parkinsonove bolezni je terapija s temi zdravili, vendar so kolektivni podatki študij pokazali da ima na izboljšanje motoričnih simptomov bolezni pomemben suplementarni učinek telovadba.

Študije raziskovalcev Univerze v Južni Kaliforniji (Fisher et al. [1]) na živalskih modelih so pokazale da telovadba sama po sebi ni zvišala količine dopamina v možganih, temveč izboljšala sposobnost živčnih celic za koriščenje dopamina, ki jim je na voljo. Do tega pride na dva različna načina, dokazali so namreč da:

Končni rezultat obeh učinkov je torej večja sposobnost živčnih celic, da sprejmejo močnejši in bolj dolgotrajen dopaminski signal. Poleg tega so raziskovalci iz Univerze v Pittsburghu (Zigmond et al. [2]) na živalskih modelih dokazali, da telovadba spodbudi proizvodnjo in poveča količino nevrotropnega faktorja GDAF (glia-derived growth factor), ki zmanjša dovzetnost dopamiskih živčnih celic za celično poškodbo in na ta način deluje nevroprotektivno pred nadaljno izgubo.

Klinični odraz telesne aktivnosti pri osebah s Parkinsonovo boleznijo so preučevali že številni centri po svetu. Multicentrična študija Parkinson's Outcomes Project [3] Parkinsonove Fundacije je npr. od leta 2009 med drugim zajela tudi učinek telesne aktivnosti na skoraj 12 tisoč bolnikov s Parkinsonovo boleznijo in zaključila, da imajo bolniki s Parkinsonovo boleznijo, ki začnejo telovaditi zgodaj v poteku bolezni in telovadijo vsaj 2 uri in pol tedensko, pomembno počasnejši upad gibljivosti in kvalitete življenja kot tisti, ki ne telovadijo. Številne druge raziskave so v zadnjih letih dokazale da je multidisciplinarna telesna aktivnost (tek, joga, tango, tai-chi, quigong itd.) pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo pomembno izboljšala hitrost hoje, dolžino koraka, ravnotežje ter mišično moč.

Večina raziskav je torej pokazala da ima telesna aktivnost ne le pomemben preventivni, temveč tudi terapevtski učinek pri simptomatksem zdravljenju Parkinsonove bolezni.

Bolniki s Parkinsonovo boleznijo imajo poleg težav z gibanjem pogosto tudi t.i. nemotorične simptome kot so depresija in aksioznost, zaprtost, težave s spominom in motnje spanja, ki pa jih z zdravili težko uravnavamo. Prav ti pa pogosto pomembno vplivajo na kvaliteto življenja, zaradi česa je veliko raziskav usmerjeno v nefarmakološke ukrepe za blaženje tovrstnih težav – med temi ukrepi je pomembna tudi telesna aktivnost. Raziskovalci na Univerzi Northwestern (David et al. [4]) so dokazali izboljšano pozornost ter delovni spomin pri bolnikih, ki so redno telovadili vsaj 2 leti. Pri telesno aktivnih osebah s Parkinsonovo boleznijo je bil dokazan tudi učinek na izboljšanje kvalitete spanca, manjšo pojavnost motenj spanja ter dnevne zaspanosti, medtem ko sta dve manjši raziskavi iz Univerzi v Bostonu (Reynolds et al. [5]) prikazali tudi pomembno izboljšanje depresivne simptomatike in apatije. Trenutno ostaja na področju uspešnosti obvladovanja nemotoričnih simptomov Parkinsonove bolezni še veliko težav, vendar se telesna aktivnost kaže kot potencialno pomemben člen v obvladovanju le-teh.

Takoj. Simptomi Parkinsonove bolezni se pojavijo z zakasnitvijo po propadu nevronov, ki tvorijo dopamin. V povprečju propade že okoli 60 % živčnih celic preden se simptomi prvič pojavijo. Razlog za to je, da možgani izgubo teh nevronov kompenzirajo z adaptacijo. Po tem principu lahko z vzdrževano telesno aktivnostjo spodbujamo možgane da se adaptirajo in omogočajo določeno stopnjo telesne gibljivosti kljub izgubi nevronov. Znanstveno se tem fenomenu reče izkustveno- odvisna nevroplastičnost (angl. Experience-dependent neuroplasticity).

Glavni dejavnik za pojav simptomatskega učinka telovadbe je konsistentnost. Študije so pokazale bistveno večje izboljšanje v ravnotežju in gibljivosti pri pacientih s Parkinsonovo boleznijo, ki so telovadili 6 mesecev in več, v primerjavi s tistimi ki so telovadili le 10 tednov.

V poštev pridejo tri različne oblike vadbe: aerobna vadba, vaje za moč ter raztezne vaje. Aerobne oz. ti. »kardio« vadbe kot so tek, hitra hoja, kolesarjenje in plavanje so se v raziskavah iskazale za učinkovite pri izboljšanju splošne kondicije, stabilnosti ter hitrosti hoje in dolžine koraka. Raztezne vaje, joga ter tai-chi so bile učinkovite za izboljšanje stabilnosti drže, gibljivosti okončin ter ravnotežja. Vaje za obremenitev mišic kot so dvigovanje uteži in vaje s trakovi so povezane z večjo mišično močjo.

Kot najbolj učinkovita se je iskazala kombinacija vseh treh oblik vadb, vendar je vadbo v vsakem primeru potrebno nujno prilagoditi zdravstvenem stanju, kondiciji in omejitvam zaradi starosti in pridruženih bolezni. Za vse se priporoča vsakodnevno razgibavanje ter vaje za raztezanje.

Nadaljna stopnja obremenitve je odvisna od stopnje napredovanosti Parkinsonove bolezni oz. gibalne oviranosti. Za mlajše bolnike ali tiste v zgodnjih fazah bolezni se svetuje intenzivna telesna vadba, in sicer čimbolj pogosto. Intenzivna telesna vadba je tista, ob kateri nam naraste utrip, se spotimo in moramo bolj globoko / hitreje dihati – seveda upoštevajoč lastne zmožnosti in varnost. Optimalna pogostost je 1 ura dnevno poljubne aerobne in / ali obremenitvene vadbe, 4-5x tedensko. Za tiste, ki so gibalno bolj ovirani pride v poštev 1 ura hoje na daljše razdalje, izvajanje joge ali tai-chija 4-5 x tedensko. Orientacijska stopnja težavnosti naj bo do obremenitve ob kateri se utrudite. Za posameznike ki imajo težave s hojo in ravnotežjem je priporočljivo razgibavanje v vodi ali plavanje, ki pa mora biti vedno pod nadzorom in v stoječi globini.

Možnosti in oblik telovadbe ter športnih aktivnosti je torej veliko, in so izven obsega članka. Cilj za vsakega bolnika s Parkinsonovo boleznijo je najti telesno aktivnost, ki ustreza njemu in njegovim potrebam, ob tem pa kot vodilo uporablja tri ključna vprašanja:

Ključnega pomena za gibalno ovirane posameznike je upoštevanje varnostnih ukrepov – bolnik mora skrbno izbrati vrsto vadbe in intenziteto, ki ne povečata tveganje za padec in poškodbo. Veliko bolnikom s Parkinsonovo boleznijo se svetuje zato telovadba pod vodstvom oz. nadzorom strokovno usposobljenega osebja s področja športa ali fizikalne rehabilitacije. Pri telovadbi v domačem okolju je potrebno nameniti pozornost razmeram – prostor naj bo dobro osvetljen, tla nedrseča, bolnik pa naj ima ustrezno opremo (varna obutev, prijemališča za oporo in vzdrževanje ravnotežja ipd.). Pacienti z drugimi kroničnimi boleznimi (srčnožilne, ednokrine, itd.) in tisti, ki prejemajo kakršnakoli zdravila se morajo pred pričetkom telesne aktivnosti posvetovati o morebitnih omejitvah s svojim zdravnikom.

Telesna aktivnost je torej steber dobrega simptomatskega zdravljenja Parkinsonove bolezni, ki ima dokazano pomemben doprinos k ohranjanju gibljivosti in kvalitete življenja pacientov v primerjavi s sedentarnim načinom življenja, in se kot taka priporoča slehernemu bolniku, ki aktivno išče način za optimizacijo svojega zdravstvenega stanja. Razgibajte torej svoje roke, noge in razgibali boste možgane!

»Če nas knjiga, ki jo beremo ne prebudi, ne predrami kot pest ki tolče po glavi, zakaj jo potem beremo? Knjiga mora biti kot sekira, ki razbije zamrznjeno morje v nas« - Franz Kafka

Piše Sandro Ibrulj, dr.med specialist nevrolog